Suzanna Gouth: Ljubezen na Rusevinah

SUZANA GUOTH

ljubezen na ruševinah

            Kako srečni so tisti ljudje, ki le iz knjig in filmov poznajo vojno, pobijanje, zaklonišča, ki niso doživeli bombardiranj in niso videli pred zbombardiranimi stavbami ležečih trupel, ki niso videli bombnih lijakov in ne zadrhtijo vsakič, ko se oglasi sirena. Štefi se niti ne spominja več, kakšno je bilo življenje v mirnem času, ko niso hodili v zaklonišča, ko se niso bali ničesar, ko je bilo dovolj hrane, ko so se brezskrbno lahko vozili z vlakom, kamor so le hoteli in je iz vsega srca lahko uživala življenje.

            Takim in podobnim mislim se je Štefi vdajala v njihovem razkošno opremljenem stanovanju na sombotelskem Glavnem trgu tistega lepega sončnega, toda obenem usodnega dneva, v nedeljo, četrtega marca leta 1945, ki se je trajno zasidral v spomin in dušo prebivalcev mesta.

Štefi je bila tega dne kljub temu zelo srečna. Naslednji dan je družina namreč nameravala odpotovati v Mursko Soboto, k starim staršem po materini strani. Vedno več je mislila na svojo nekdanjo domovino, ki jo je morala zapustiti, ko so njeni starši kupili v Sombotelu veliko zlatarno in se je družina preselila tja. Sprva se je z zadovoljstvom predajala življenju v velikem mestu, občudovala okusno okrašene izložbe trgovin, asfaltne ceste, velika poslopja z razkošno okrašenimi fasadami, police trgovin, ki so se šibile od bogate zaloge blaga. Kljub temu jo je vedno bolj prevzemalo domotožje po Prekmurju, vedno bolj je pogrešala svoje nekdanje prijatelje, sošolce, sosede, slovensko besedo in mentaliteto, pogrešala je vabljive dišave, ki so se širile iz pekarne, mimo katere jo je vsak dan peljala pot v šolo. Tu je vse drugače. Drugačne so tudi žemlje, ki so vedno redkeje naprodaj, nimajo tistega pravega okusa, ki človeka privablja, niso tako hrustljave in tudi po obliki so drugačne kakor soboške. Kakor so bombardiranja postajala pogostejša, tako so v mestu vedno bolj primanjkovala živila. Kar se tiče industrijskih izdelkov, zaenkrat ni pomanjkanja, le s hrano je kritično. Zgodaj zjutraj, ko dobijo časopis, ga najprej hitro prelistajo, da bi izvedeli, kaj in kje se dobi tistega dne. Potem se cela družina napoti v mesto, eden sem, drugi tja in se postavijo v vrsto. Ata seveda ne, ker mora skrbeti za trgovino. Drugi pa, mati, služkinja in ona se odpravijo v razne trgovine, kjer stojijo ure in ure v vrsti in upajo, da tudi oni dobijo malo moke, malo masti, margarine, morda včasih tudi malo mesa. V Soboti gotovo ni tako velikega pomanjkanja hrane, si misli Štefi, kajti Sobota je majhno mestece in okoliške vasi gotovo dobro oskrbujejo mestno prebivalstvo z živili. Tisti, ki se znajde, tudi tukaj lahko pride do več moke, krompirja, mesa in masti, če odide na deželo  in tam zamenja obleko, nakit in druge dragocene predmete za hrano. Njihovi družini ljudje zavidajo, ker imajo zlatarno, toda njen oče ne dovoli zafrčkati zlata. Le v skrajnem primeru, pravi, ko se v mestu več nič ne bo dobilo za kupit. »Od česa bomo živeli, če zapremo zlatarno«? Očeta ni mogoče prepričati, kljub temu, da vsak dobro ve, kako poceni sedaj lahko pride do nakita, ker je v mestu dosti prehodnih pribežnikov, med njimi tudi premožni ljudje, ki prodajajo nakit, da lahko plačajo hotelsko sobo in gostilniško hrano. Na srečo njihova družina še ne strada, ker je služkinja Irma na željo gospe jeseni vkuhala dosti sadja in zelenjave, pa tudi kumare in kompot. Kljub temu, da je vojna, si lahko pripravijo okusne jedi. Mesa sicer primanjkuje, toda vsak dan pride na mizo na razne načine pripravljen okusen krompir s kompotom in raznimi solatami.

Staršev danes ni doma. Odšli so v Šopron, da pripeljejo domov Štefijino mlajšo sestro, ki je preživela nekaj dni pri tamkajšnjih sorodnikih. Popoldne se že vrnejo.

»Gospodična Štefi, ali ste videli v časopisu, da bodo danes prodajali meso v naši mesnici? Dobro bi bilo, če bi vi šli po našo porcijo. Med tem časom bom jaz pospravila stanovanje in skuhala juho in krompir.«

»Danes je vendar nedelja. In jaz moram še spakirati kovčke, saj veste, jutri odpotujemo.«

»Tudi za to bo še dovolj časa. Dan je dolg. Morda celo vaši pridejo bolj zgodaj domo, in kako veseli bodo, če jih bova čakali s kakšnim finim kosilom, ne?«

»V redu. Takoj grem, samo pričesko si malo uredim in se nališpam«.

»Pohitite malo, da ne zmanjka mesa. Oblecite si plašč, ker piha precej hladen veter.«

»Irma, zaprite prosim vrata za menoj, da mi ne bo treba še na ključe paziti.«

»V redu. Gospodična, še nekaj... če bi bil slučajno letalski alarm, takoj tecite domov, ko zatulijo sirene. Obljubila sem namreč vaši gospe mami, da bom pazila na vas.«

»Tega ni treba tako resno jemati. Saj imamo že mesece in mesece večkrat dnevno zračne alarme. Zakaj bi bombardirali ravno Sombotel? Bombniki le preletijo mesto in bombardirajo Wiener Neustadt, tovarno letal in druga velika industrijska mest, kot so Győr, Almásfüzitő, Székesfehérvár, letališče Budimpešte. Če bi pri nas tudi bombardirali, bi si letala za tarčo izbrala le železnico in letališče. Nobenega smisla ne bi imelo bombardiranje središča mesta!«

»Ne bodite tako lahkomiselni, gospodična! Vaši starši se ravno za to želijo vrniti v Mursko Soboto, ker je Sombotel postalo mesto strateškega pomena in so v skrbeh, ker ga vsak hip lahko začnejo bombardirati. Poglejte, kaj pišejo v časopisu! Sombotel ima že blizu 160 tisoč prebivalcev, polovica vlade je že tukaj, ministrstvo za notranje zadeve se nahaja na magistratu, ministrstvo za pravosodje v poslopju mestnega sodišča, ministrstvo za kulturo v Frančiškanskem samostanu. In tukaj so stacionirani Nemci. V našem mestu se nahajajo tudi nemška, italijanska in japonska veleposlaništva. Tudi na škofijstvu se nahaja neko ministrstvo. Tu, poglejte! Na obronkih mesta je že eksplodiralo več bomb. Imam občutek, da je sedaj zlovešča tišina pred napadom. Lahko računamo s tem, da se bo stanje zresnilo. Ne vem zakaj, vendar danes sem zelo nemirna. Instinkt me redko pusti na cedilu. Kar groza me obhaja, če pomislim na to, kaj se lahko tu kmalu zgodi. Že mi je vsega dovolj. Ni dovolj, da nas ameriška letala venomer zastrahujejo, kmalu bo še baje sovjetska vojska vkorakala v mesto. Begunci prinašajo take novice, da ruski vojaki posiljujejo ženske, ne glede na to ali so stare babe ali mladoletnice.«

»Kaj je z vami, da ste danes taka mevža? Dan je tako lep in vi ga kvarite s takimi mračnimi mislimi. Jaz mislim le še na jutrišnje potovanje, nič drugega me ne zanima. Ne pokvarite mi razpoloženja!«

»Gospodična, še to vam moram povedati, da sem se odločila, da bom delala v Hotelu Palace, dokler boste vi odsotni. V današnjem časopisu sem brala njihov oglas, da iščejo snažilke in sobarice. To bi bilo dobro za mene. Zvečer bom pa prišla domov in bom pazila na stanovanje, kakor sem obljubila vašim staršem. Služba me zanima le za to, da se ne bi ves dan dolgočasila sama v stanovanju. To bo lepo, če bom čez dan med ljudmi.«

Končno se je Štefi odpravila k mesarju, kjer so ljudje čakali že v dolgi vrsti. Vzela je s seboj zanimivo berilo. Tako sta kar hitro minili tisti dve uri, kar je morala čakati za pripadajočega pol kilograma mesa. Med čakanjem so se ljudje pogovarjali o tem, da tak sončen dan ni dober, saj lahko ob tako jasnem vremenu ameriško vojno letalstvo napade mesto. Sporazumeli so se tudi o tem, v katero najbližje zaklonišče bodo šli ob letalskem napadu. Na srečo ni prišlo do napada. Sirene so ostale tihe. Domov grede se je Štefi kot vedno ustavila pred izložbo krznarske trgovine in občudovala dolgo štolo iz hermelina, po kateri je že dolgo hrepenela in zbirala denar, da bo le ta na županijskem balu lišpala njena ramena.

Tedaj sta nepričakovano pristopila k njej dva mlada moška, eden v uniformi nadporočnika –  Oberleutnanta Wehrmachta, drugi pa civilist, oblečen v elegantno obleko barve divjega kostanja, verjetno iz angleškega bombaža. Nosil je svileno srajco v drap barvi, temno kravato z zlato kravatno iglo. Štefijine oči so se nekaj časa mudile na njegovi enkratni elegantnosti. Bil je visok, vitke rasti, simpatičen, s prijaznim pogledom.

»Entschuldigen Sie gnädiges Fräulein, oprostite gospodična, vas smeva povabiti na kavico? Tukaj v bližini, v kavarno Hotela Palace.«

»Kako si pa to predstavljate? Dobro vzgojeno dekle se na cesti ne spoznava z moškimi.«

»Nič se ne bojte! Nič hudega vam ne bomo storili. Zelo ste nam simpatični, to je vse in vas hočemo »ugrabiti« za urico. Čez eno uro moramo itak priti sem nazaj, ker bomo imeli v tej hiši poslovne pogovore.«

»S kom pa, če vas smem vprašati?«

»Z gospodom Aleksandrom Novakom. Ga ne poznate slučajno?«

»Seveda ga poznam, moj oče je. Poglejte, če morate priti čez eno uro itak k njemu na pogovore, bi bilo bolje, če ne bi šli v kavarno, temveč bi kavico spili pri nas. Atek in mama kmalu prideta domov. Dienstmädchen nam bo skuhala kavo. Dobro kavo bo skuhala, boljšo, kot bi jo dobili v Palacu.«

»Potem pa hvala za vabilo. Gospodična, vi ste pa res šarmantna,« pravi moški v civilu. »Niti predstavil se še nisem. Ime mi je Hans, Hans Hedrich. Ukvarjam se z zlatarstvom. Vaš oče mi je sporočil, da želi prodati večjo količino dragocenega nakita. Zato sem prišel v Sombotel.«

»Kdaj ste pa prišli?«

»Včeraj pozno zvečer. Najel sem apartma v Hotelu Palace.«

»Od kod ste pa prišli?«

»Iz Bad Ischla. To je eden najbolj priljubljenih letoviških krajev v Nemčiji, ki je spodbujdil nešteto skladateljev h komponiranju svojih nesmrtnih skladb. Franc Lehar je večji del svojega življenja prebil tam, pa tudi Brahms, Bruckner in Weber so z veseljem počivali v tem letovišču več ali manj časa. V Bad Ischlu se je cesar Franc Jožef v svoji poletni rezidenci zaročil z Elizabeto Bavarsko "Sisi". Gospodična Štefi, jaz imam tam res razkošno vilo in bi bil zelo vesel, če bi me počastili s svojim obiskom. Na razpolago vam bo komfortno opremljen apartma.«

»Ne vem, če mi bodo starši dovolili to potovanje.«

»Če bi vi želeli priti, bom jaz ostalo že poskusil urediti.«

»Oprostite Herr Hedrich, ali ni Bad Ischl v Avstriji?«

»Nekoč je bil, gnädiges Fräulein, res je nekoč bil. Vendar vas moram opozoriti, da že sedmo leto pripada Tretjemu rajhu. 13. marca 1938 je bila Avstrija namreč priključena k Nemčiji. Naslednji teden bomo praznovali sedmo obletnico Anschlussa. Izkažite nam to čast, da tudi vi pridete na slovesnost. Mi jo bomo priredili naslednji teden v Hotelu Palace.«

»Kako dolgo pa ostanete?«

»Do proslave vsekakor. Veste, Bad Ischl ni ravno blizu, celo v današnjih vojnih razmerah. Le za dva dni se ne splača narediti tako dolgo pot. In Sombotel mi kar ugaja. Dobro se počutim tu. Še posebej sedaj, ko sem vas spoznal. Mislim, da ste vi tista ženska, o kateri sem vedno sanjaril.«

»Zakaj to pravite, gospod Hedrich, saj sva se komaj spoznala?«

»Gnädiges Fräulein, jaz verujem v ljubezen na prvi pogled. Vi ste res tista ženska, s katero bi rad živel. Predstavljam si vas v vseh trenutkih mojega življenja...«

»Pustimo sedaj to temo. Pojdimo raje gor v stanovanje. Upam, da naši pridejo kmalu domov.«

Štefi je imela občutek, kakor da bi že dolgo poznala tega gospoda. Škoda, da ni Madžar ali Slovenec, si misli. Bilo bi vse bolj enostavno. Ali kaj naj počne s tem Nemcem ali Avstrijcem, ali kar koli naj bi že bil? Morda ga ji je pa Bog poslal? Mogoče je on njena usoda? Po glavi se ji podijo čudne misli. Ta mladi gospod ji je popolnoma zmedel možgane. Kaj, če me le zapeljuje, ji je šinila misel skozi možgane? Štefi pozvoni, Irma takoj odpre vrata.

»Vaših še vedno ni.«

»Bodo že prišli, boste videli. V tem vojnem času imajo vlaki večkrat zamudo. Irma, skuhajte prosim hitro kavo. Imamo goste.«

»Gospodična Štefi, kmalu bo pol dvanajst. A ne bi raje prej imeli kosilo? Hrane je dovolj. Lahko povabite tudi gospode. Vaši pa bodo jedli, ko pridejo domov. Kdo ve, kako dolgo bi jih morali čakati. V redu?«

»Imate prav, Irma. Torej, meine Herren, tukaj je kopalnica. Lahko si operete roke. Irma pa bo med tem časom postregla z juho.«

V hipu, ko je Irma začela servirati juho, zatulijo sirene. Hans in nadporočnik sta takoj skočila izza mize.

»Pojdimo hitro v zaklonišče v Palace«, spregovori nadporočnik, ki je ves prebledel od strahu.

»Ni nam treba hoditi v hotel, ker imamo tu pod našo hišo popolnoma varen, sodoben  betonski bunker. Če hočete na vsak način v zaklonišče, pojdimo raje v našega. Vendar predlagam, da prej pojemo kosilo. Verjetno je tudi to le prazen hrup.«

»Gospodična, ne bodite tako lahkomiselni. Raje pojdimo na dvorišče in poglejmo, kaj pravzaprav je.«

Prizor, ki se je odpiral pred njimi, jih je osupnil. Toliko avionov je krožilo nad mestom, da so kar zasenčili celo mesto.

»To so zlovešči znaki, Fräulein Štefi«, pravi oficir v nemški uniformi. »To so anglosaški avioni, ki se zbirajo nad mestom, ker ga bodo kmalu napadli. Pohiteti moramo v zaklonišče. Ne bi vas rad prestrašil, gospodična, toda opozorili so nas na napad. Pripravljajo teroristično bombardiranje Sombotela. Poglejte avione, spuščajo se vedno nižje, razvrščajo se v pravilne kolone. Glejte, že  zavijajo proti mestu. Kje je zaklonišče, gospodična?«

»Tam, na drugem koncu dvorišča.«

»Tecite naprej in nam kažite pot, hitro, hitro...«

Komaj so dosegli vhodna vrata, že so zaslišali žvižganje prvih bomb. Kaj takega Štefi še ni doživela. V kleti se ji je zdelo, da se cela zemlja trese. Ta hip ni bilo okrog nje nobene fiksne točke. In to je bilo najhuje. Potem pa je naenkrat nastala tišina. Vsi so čakali, da sirene naznanijo konec zračnega alarma. Toda ostale so tiho. Počasi so se ljudje začwli pomikati proti izhodu.

»Bojim se, Fräulein Štefi, da je bil to le prvi val letalskega napada. Po znakih, ki sem jih videl, sklepam, da bo to bombardiranje v valovih, ki se bo nadaljevalo proti centru mesta in potem verjetno v smeri zahodnega predmestja. Namen takega bombardiranja je popolno uničenje kakšnega mesta.«

Čez nekaj minut se je napad nadaljeval. Bombe so eksplodirale že čisto blizu. Ljudje v zaklonišču so začeli glasno moliti Oče naš, nekateri so od strahu jokali. Neka ženska je s svojim telesom ščitila svojega dojenčka. Nenadoma so se odprla vrata. Vsi so uprli oči v moškega, ki se je ves preplašen pojavil na vrhu stopnic, v raztrgani obleki, z razmrcvarjenim obrazom in krvavečo glavo. Še isti hip se je zgrudil na stopnice. Nekateri so mu priskočili na pomoč. Med njimi je bil tudi neki zdravnik, ki ga skušal oživljati. Zunaj pa je medtem divjal ognjeni pekel. Bombe so eksplodirale ena za drugo v neposredni bližini.

»To je usodno, kar sedaj tukaj preživljamo. Na vsako tretjo ali četrto poslopje vržejo bombo«, je rekel nadporočnik. »Če pade na to hišo, je konec. Gotovo se nihče ne bo rešil. Umrli bomo, če se to zgodi, ker se bo vdrl strop kleti, ko se hiša zruši na nas.«

Bombe so treskale v neposredni bližini, slišal se je trušč podirajočih se stavb, kakor če bi se nebo porušilo na mesto. To je bil pravi pekel. Hans je strastno objal dekle, ki je trepetalo od strahu kakor topolov list.

»Ne boj se, draga«, ji je zašepetal. »Če morava umreti, bova umrla skupaj. Stisni se k meni.«

Slišala se je eksplozija v neposredni bližini.

»Gotovo se je podrla sosednja stavba«, je rekel Hans. »Ne vem, kaj nas še čaka. Lepo je, da si v mojem objemu. Zelo rad bi živel, toda če moram umreti, tudi to ne bo tako strašno, ker sem spoznal tebe, spoznal sem pravo ljubezen. Če pa kljub vsemu ostaneva živa, ti prisegam, da se bom poročil s teboj.«

            Njun objem se je prelil v dolg, strasten, brezkončen poljub. Tudi njo je zapustil strah. Ta hip je bila srečna. Skoraj vseeno ji je bilo ali umreta ali ostaneta živa. Sedaj že spada k njemu, karkoli se bo zgodilo. Nikoli več ga ne bo zapustila.

Nista več poslušala, koliko valov bombardiranja je še sledilo. Naenkrat pa je nastala tišina, grobna, vznemirljiva tišina. Nihče se še ni ganil iz otopelosti. Čakali so, da se oglasijo sirene in naznanijo konec zračnega alarma. Toda niso se oglasile. V mestu namreč ni bilo niti električnega toka, niti plina, niti vode, niti mesta ni bilo več, le podrte stavbe, mrliči, mračen, po dimu dišeč oblak prahu.

Počasi, eden za drugim so se ljudje napotili proti stopnicam zaklonišča, bledi kot smrt, ne vedoč, kakšen prizor jih bo čakal na prostem. Prvi so že prispeli k izhodu. Tisti bolj zadaj jih nestrpno sprašujejo, kaj vidijo. »Nič se ne vidi«, odgovarjajo začudeno. »Debel, rdečkastorjav dušljivi dim popolnoma zakriva sonce, nočna tema se razlega nad mestom.« Dihajo lahko le tako, da si pritiskajo robec na nos. Ljudje si stiskajo roke in se od strahu objemajo. Danes je tukaj žela smrt. To je bil najhujši dan v njihovem življenju, v življenju Sombotela, ki je bil v pičlih dvajsetih minutah skoraj popolnoma porušen. Imeli so pa občutek, kot bi bile minule dolge, brezkončne ure. Ta dan bo dan žalovanja mesta, kakor sta dvanajsti in trinajsti februar žalna dneva Drezde, kjer je padlo skoraj toliko ljudi, kakor v Hirošimi in Nagasakiju skupaj.

Počasi se zarišejo obrisi Glavnega trga. Opustošenje presega vsako fantazijo. Izginil je Hotel Palace, izginil je magistrat, kot cunje visijo kovinske obloge zvonikov dvesto let stare Stolne cerkve, streha se je zrušila na klopi, oltarske slike so raztrgane na koščke, marmorno oblogo je obril zračni pritisk, veliki kupi razbitin orgel so blokirale glavni vhod. Kipi, ki so krasili vrh fasade, so se zrušili na tla in se zlomili na kose. V mestu so polomljena vsa okenska stekla, strešna opeka leži na tleh. Izobražen krščanski Zahod je v popolnem soglasju z vzhodnimi zavezniki uničil dvatisoč let staro mesto, kraljico zahodnega dela države, ki so jo gradili stoletja in stoletja. Kulturni spomeniki so postali ogromen kup ruševin, pod katerim je umrlo štiristotriindvajset civilistov, med njimi tudi otroci in matere.

Štefi je zaman čakala, da se starši in sestra vrnejo iz Šoprona domov. Tega dne je tudi tam bil velik zračni napad. Niso prišli niti naslednji dan, niti po tistem. Niso se vrnili nikoli več. Stavba, v katere kleti so iskali zatočišče, je dobila zadetek v črno in se je zrušila na njih.

Štefi je sicer preživela napad, toda njena duša je zbolela. Zaman je bilo sporočilo o smrti staršev in sestre, še vedno jih je čakala domov v nekdaj elegantno, sedaj popolnoma razdejano stanovanje. Od časa do časa je s prisiljenim ciničnim posmehom pomislila tudi na težko pričakovano potovanje v Mursko Soboto. Takrat se je v njenih mislih pomešala stvarnost in fantazija, ki so jo porodili vročični prividi. Z njenega obraza je verjetno za vedno izginila nekdanja svežina, ki je spominjala na razcvetajočo se vrtnico. Tudi Hansa se je spominjala le medlo, ni mogla več točno priklicati v spomin, kdaj in kam je izginil.   

Naslednjo nedeljo je zbrala pogum in se odpravila od doma. Lepo se je nališpala in se odpravila v cerkev Svete Elizabete, da bi prosila za božjo milost in našla tolažbo. Videla je, da v veliki žalosti ni sama, kajti skoraj vsak žaluje za nekom. Vdala se je v usodo in se je po maši ponovno odpravila proti svojemu osirotelemu domu.

Že od daleč je videla, da pred njihovo hišo stoji nemški vojaški tovornjak. Šofer se je nervozno oziral na levo in desno. Pri vhodnih vratih jo je ogovoril v nemščini:

„Entschuldigung, sind Sie nicht Fräulein Stefi?“

»Jaz sem. Kaj pa želite?«

»Herr Oberleutnant me je poslal po vas. Veste, on je prijatelj gospoda Hedricha. Spakirajte svoje najvažnejše stvari v kovček. Najpozneje čez deset minut se morava odpeljati na sedež vrhovnega štaba, kjer vas čaka Herr Oberleutnant. Čez pol ure se odpeljemo naprej v Nemčijo.«

»Zakaj bi šla v Nemčijo?«

»Odpeljali vas bomo v Bad Ischl, v vilo gospoda Hedricha.«

»Koliko časa mi date za razmislek?«

»Nič. Kaj si pa vi predstavljate, Fräulein? Da bomo dva dni čakali na vas, da si premislite, kaj bi storili? Med tem se bližajo Rusi, ki bodo kmalu zasedli mesto. Vsak beži od tod, nekateri na deželo, drugi v tujino. Celo mesto je polno beguncev. Vsi bežijo pred Rusi proti zahodu, večina preko Sombotela. Ta velika množica bo kmalu blokirala vse poti, ki vodijo iz mesta.

Zmagal je njen življenjski instinkt. Morda tudi v vojni obstaja happy end? Nenadoma jo je prevzela želja, da bi videla moškega, s katerim sta si pred tednom dni v temni kleti vzajemno obljubila, da se bosta vedno ljubila, če bosta preživela tisti usodni dan. Zgrozila se je ob misli, da bi tudi on lahko poginil, če bi se odločil tako, da preloži poslovni pogovor na naslednji dan in ostane v nedeljo v Palacu. Takrat se je spomnila, da se je takoj po napadu na mesto poslovil od nje in se odpeljal domov, ko je videl, da je zgubil vse svoje osebne stvari, tudi avto, ki ga je parkiral pred hotelom. Zanimivo je, da se cel teden ni mogla tega spomniti. Pravzaprav ni mislila na prav nič. To je kar dobro, da človek lahko včasih popolnoma odsoten. Drugače bi se res lahko zgodilo, da bi človek znorel, če bi vedno popolnoma doumel vse, kar se z njim dogaja. Kako nenavadno je življenje! Nenadoma oživi navidezni mrtvec in nad ruševinami zahteva svoje pravice. Ponovno se srečata oba pogoja nadaljevanja življenja, MOŠKI in ŽENSKA.

Štefi je zapustila za sabo preteklost, svoje dosedanje življenje z vsemi žalostnimi in veselimi dogodki ter se odpravila proti novemu, nadobudnemu življenju.